»S to razstavo smo ga želeli umestiti tja, kamor sodi – med klasike slovenske literature, tako da nobena politika v prihodnje ne bo nikoli v dvomih, ali ga častiti ali ne. Ne pripada ne levim ne desnim, ne pripada samo Šoštanju in ne samo Sloveniji, ampak je to pesnik upora evropskega formata.«

»Za kar sem umrl, bilo je premalo umreti.«

»Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govorili o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo od nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.«

»Enaindvajsetletnik je izkrvavel med svojimi verzi: toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti. Vse to je Kajuh.«

»Kajuh je bil vesel fant, vedno poln načrtov; s svojimi lepimi očmi je streljal sem in tja...«

»To je zelo pomembna novica. To smo si želeli res dolgo, ne morem verjeti, da se je uresničilo.«

»Tudi sam ne morem verjeti, kako je to mogoče.«

»Ne, nič od tega, pa vem, da to ni dobro. Boljše bi bilo, če bi verjela v Boga, res, ampak ne verjamem, žal.«

»Svetovalni delavci ne moremo več čakati, rešitve potrebujemo še pred začetkom novega šolskega leta.«